Preizkušnja SIP (skupina za iskanje pogrešanih) – 21. in 22. november 2009

Letošnje preizkušnje za SIP se je udeležilo kar devet krimovcev: Vera z Oko in Skyem, Tea z Ajkom, Jasna s Šajo, Jasna z Blum, Ivan z Lunom, Jani z Galom, Jernej s Tačko, Tina s Terom in Barbara z Neli. 

Kadarkoli v letu, ne glede na letni čas, podnevi, ponoči ter iz najrazličnejših vzrokov se ljudje lahko izgubimo. In v takšnih težkih trenutkih lahko pogrešanemu in njegovim bližnjim priskoči na pomoč skupina reševalcev s psi, izurjenimi za iskanje pogrešanih v naravi.

Za letošnji preizkus za uvrstitev v enoto SIP smo se zbrali v bližini vasice Petrinje, da pokažemo tako našo kot pasjo pripravljenost in usposobljenost. Uspešni bodo razdeljeni v skupine SIP za naslednje leto. Vasico obdaja neokrnjena kraška narava in ta dan je nekje ob poti za vasjo stala mizica, ki je ponazarjala začetek naše preizkušnje in ob kateri so prijazni člani KD Obala postregli s potrebnimi napotki za preizkušnjo. Še obvezen klic v bazo po radijski postaji in podali sva se na iskanje ob poti. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi te usmerjal, le ti in pes. Hodiš po poti, pes šviga levo, desno, sprašuješ se, ali gre dovolj daleč stran od poti, da lahko zajame vonj po človeku, tudi če leži precej stran od poti, ali pa mu veter vonjave odnaša daleč proč. Kako daleč so ga skrili, premišljuješ. Letos so organizatorji poskrbeli za kravžljanje naših možgančkov in so oba markerja skrili v zadnjem delu poti. Prvega ob poti sva letos zgrešili. Blum je neumorno preiskovala levo in desno od poti, bila resnično zelo motivirana za iskanje, a očitno sva imeli smolo in sva zgrešili mesto, kjer se je skrivala Nadja, ki je to pot priskočila na pomoč organizatorjem. Pustili sva jo ležati v visoki travi za nekim pikajočim grmičevjem.

Naslednji marker pa je poskrbel za posebno presenečenje. Ob koncu poti, ko se je med drevesi že svetlikal kombi ERPS in ko sem že mislila, da bova tokratno iskanje ob poti končali neuspešno, je Blum spet začela intenzivnejše loviti neke vonjave. Priskočila sem ji na pomoč in ji dejala, naj pogleda še desno, kjer še ni bila. In res, izza bodičastega grma se je zaslišal Blumin odločen lajež. Sledil je klic v bazo, naštevanje podrobnosti o najdenem, še nekaj teorije o ZARE in lahko sva odšli dalje.

Vas zanima, koliko je bil težak moj nahrbtnik ob koncu poti? Več kot 10kg.

»Kako oskrbeti opekline?« je bilo vprašanje na lističu, ki sem ga potegnila iz Tonjinih rok. Po naključju sem to vprašanje letos na preizkušnjah potegnila že drugič. Tako sem dodobra utrdila znanje o opeklinah in ga preverila pri dveh izpraševalkah.

Poslovila sem se od baznega tabora, saj naju je čakalo še eno iskanje. Jerneja je na hitro srknila požirek tople kave in že je z ocenjevalno mapo odhitela z menoj na iskanje. Odločila sem se, da bova z Blum teren prečesali v obliki črki U. Ni minila minutka, ko je Blum že našla prvega, in ni manjkalo veliko, da bi ven potegnila še enega markerja z drugega delovišča, a mi jo je uspelo pravočasno poklicati nazaj. Blum je zavzeto iskala in pregledovala teren v širokih krogih. V najbolj oddaljenem delu, ko sva črki U že narisali vijugo, pa sem zagledala, kako je Blumin nos obrnilo za nekim vonjem. Ni se pustila motiti in kmalu zatem je skritega markerja odločno nakazala, kar naju je pripeljalo do konca letošnje preizkušnje.

Sledil je sprehod nazaj do starta, nato pa sva se sprehodili še z Boji, ki je med preizkušnjo pridno čakala v avtu. Poklepetali smo še o naših »ta mladih« – psih seveda – in ko sva jo z Boji mahnili nazaj proti avtomobilu, se je tema počasi že spuščala na kraško planoto.

Jasna

Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se – ne maček Muri, temveč midva s Terom. Tale zgodnja vstajanja so vsakič težja in tokrat je bila na sporedu dežela ob morju.

Zvesti Krimovci so čakali le še name in dobra volja ter navihanost naredita vsako čakanje lažje in bolj sporščeno. Vsi Krimovci so že delali, le s Terom sva še čakala na nizki štart. Res je bil nizek, saj sva dva kilometra prehodila v tako hitrem času, da je bil še »dedi« presenečen. Ne vem, zakaj takšna naglica, mogoče zaradi svobode pod svobodnim (oblačnim) nebom.

Ter je vestno preiskoval teren, jaz pa sem z mislimi tavala malo tu in mnogo tam, ko sem se naenkrat znašla pred »bazo«, kjer so me čakala vprašanja. Sicer ne vem, iz katerega rokava jih je Vlado potegnil, ampak rokav je bil precej globok. Stehtala sva nahrbtnik in nato k Tonji na meritve vitalnih funkcij. Utrip je vredu, tlak še boljši, jaz pa sem znala, kar me je vprašala. Smuk in že me je odneslo naprej, potem pa sva se z Urško zapletli v pogovor o pesjanarjih. Brez leporečenja, ja, zaklepetala sem se – tudi to se zgodi.

V gozdu pri Andreju sem ubrala ultra hitro varianto s kombinacijo ultra hitrega iskanja pogrešanih; tudi rezultat je ultra boren, beri porazen. Tako sem dan končala ultra kakorkoli že.

Plačala sem še nujen davek z markiranjem in – kot se je včasih govorilo, da so dajali cesarju dvakrat letno desetino – sem dvakrat odmarkirala za cesarja, kot je to v navadi. In ta naš cesar je milosten in ravno te dni bo izdal vabilo za napitnico na Tržiškem. Pro bono publico.

Tina